Prehod na zemeljski plin

Zemeljski plin je naravni vir energije

Prednosti zemeljskega plina

• Visok energetski izkoristek 
• Praktično in vsestransko uporaben
• Ekološka neoporečnost 
• Prihranek prostora 

Uporaba zemeljskega plina

Zemeljski plin je najčistejši fosilni vir energije, vsestransko uporaben in prijazen do okolja. Je zanesljiv, preprost za uporabo in cenovno ugoden.

Uporaba zemeljskega plina je vsestranska, pri optimalnem nastavljenem obratovanju doseže visoke izkoristke, je okolju najmanj škodljiv. V gospodinjstvu omogoča celostno energetsko oskrbo: za ogrevanje in hlajenje, pripravo tople sanitarne vode in kuhanje. V industriji se zemeljski plin uporablja v tehnoloških postopkih in za ogrevanje. V cestnem prometu se uporablja kot pogonsko gorivo v stisnjeni obliki – CNG in utekočinjeni obliki – LNG.

V zadnjih letih se uveljavljajo napredne tehnologije uporabe zemeljskega plina, kot so kondenzacijska peč, plinske toplotne črpalke, soproizvodnja toplote in električne energije in gorivne celice, ki  uporabnikom omogočajo prihranke energije.

Slovenija zemeljski plin dobiva iz Alžirije in tudi iz drugih virov. Slovensko plinovodno omrežje je povezano na plinovode sosednjih držav, kar omogoča zanesljivost dobave plina v Sloveniji.

Plinovodna omrežja postajajo nosilec obnovljivega vira energije. Ponekod v tujini že dodajo v plinovodno omrežje obnovljive vire, kot so biometan, sintetični plin in vodik. Za končnega odjemalca se nič ne spremeni, ker se tovrstne pline uporablja na enak način kot zemeljski plin. Tudi v Sloveniji bo v prihodnosti obstoječa infrastruktura služila za oskrbo z obnovljivimi viri energije.

Lastnosti zemeljskega plina

Energent zemeljski plin je fosilno gorivo, sestavljeno iz mešanice ogljikovodikov, ki ga pridobivamo iz vrtin na plinskih ali naftno-plinskih poljih. Je naravni produkt razkrajanja organskih materij. Nastaja v močvirjih, v preteklosti pa se je nabiral tudi v globini zemlje ob nafti in premogu. Vsebuje do 98 % metana (CH4), v manjših količinah pa so prisotni še etan, propan, butan, ogljikov dioksid in dušik.

Zemeljski plin je nestrupen plin, lažji od zraka, ki je v določenem razmerju z zrakom eksploziven. Je brez vonja, zato se zemeljskemu plinu zaradi varnostnih razlogov doda v ustreznem razmerju odorans, značilen vonj, po katerem zaznamo prisotnost plina. Produkt gorenja (pri pravilni nastavljeni mešanici plina in zraka ) sta CO2 in H2O, kar je ekološko sprejemljivo. Pomembno je poudariti, da zemeljski plin v plinovodnem sistemu, ki ga uporabljamo, ne vsebuje žveplovih spojin.

Kemijsko-fizikalne lastnosti

Zemeljski plin je najbolj čisto naravno gorivo, saj se poleg sproščene energije tvorita le vodna para in ogljikov dioksid:

Zemeljski plin + zrak ( O2 + N2 ) -> H2O + CO2 + N2 + energija

Zgorevalna toplota (mednarodna oznaka Hs) je količina toplote, ki nastane pri popolnem zgorevanju enote goriva pri čemer se produkti zgorevanja ohladijo pod temperaturo rosišča vodne pare. Vodna para se izloči kot kondenzat.

Kurilnost (mednarodna oznaka Hi) je količina toplote, ki nastane pri popolnem zgorevanju enote goriva, pri čemer se produkti zgorevanja ne ohladijo pod temperaturo rosišča vodne pare. Vodna para ostane v produktih zgorevanja v parnem stanju – kondenzacijska toplota ostane neizkoriščena.

Normno stanje plina je določeno pri temperaturi 273,15 K (0º C) in tlaku 1013,25 mbar.

Standardno stanje plina je določeno pri temperaturi 288,15 K (15 ºC) in tlaku 1013,25 mbar.

Gostota zemeljskega plina je 0.6788 kg/m3, kar pomeni, da je lažji od zraka (zrak ima gostoto 1.293 kg/m3), zato se plin ob morebitnem uhajanju v zaprtih prostorih nabira pod stropom.

Eksplozijsko razmerje: V mešanici z zrakom je v razmerju 5 do 16 % zemeljskega plina v zraku ta eksploziven. Močnejše eksplozije so v razmerju, ki so pri koncentracijah bliže spodnji meji.

(Vir: S. Kegl, Osnove tehničnega, delovnega in požarnega varstva pri uporabi ZP, MB, 1998.)